Bolezen in vzpostavljanje (generiranje) zdravja

V Slovenskem medicinskem slovarju najdemo naslednjo opredelitev bolezni: bolezen je odstopanje od normalne zgradbe ali funkcije kateregakoli dela, organa ali sistema telesa, ki se kaže z značilnim nizom simptomov in znakov ter katerega etiologija, patologija in prognoza so lahko znane, ali pa ne. Ta opredelitev je lastna biomedicinskemu modelu in tako na bolezen gleda klinična medicina. Ne glede na to, da je bolezen kot biomedicinski pojav bistveno lažje opredeliti kot zdravje, pa tudi pri dojemanju tega koncepta ni vse tako enostavno, kot je videti na prvi pogled. Ljudje namreč dojemamo porušenje ravnotežja različno, se odzivamo nanj o različno in ga začutimo ob različnem času. Veliko bližje dejanskemu dojemanju je zato sistemski model zdravja oziroma bolezni, po katerem pa bolezen ni okvara, ki je omejena na en organ ali tkivo, temveč porušenje ravnotežja na različnih ravneh sistema (na primer celični, organski, socialni). Na zunaj se porušenje ravnotežja lahko izrazi na različne načine. Če se izrazilo kot bolezen, je odvisno od sposobnosti sistema (notranjega in zunanjega), da se povrne v stanje ravnotežja.

Bolezen ni trenuten dogodek, pač pa proces, ki se razvija v času. Ta proces imenujemo naravni potek bolezni in je potek bolezni od njenega začetka do konca, z vsemi vmesnimi fazami, ne da bi posegali vanj. Tak koncept sovpada s konceptom o zdravju kot kontinuumu. Na človekovo zdravje vplivajo številni dejavniki in če prevladajo tisti ki bolezen povzročajo nad varovalnimi lahko pride do pojava bolezni. Predklinično ali predsimptomatsko (asimptomatsko) obdobje je obdobje od točke patološkega začetka oziroma biološkega nastopa bolezni do točke pojava kliničnih simptomov oziroma znakov bolezni. Takrat se pojavijo težave zaradi bolezni. Obdobje je lahko različno dolgo – od nekaj trenutkov pri toksičnih reakcijah ali poškodbah pa vse do desetletij pri različnih nenalezljivih boleznih. Bolezenske spremembe morda v začetku te faze še imajo sposobnost prehajanja iz enega stanja v drugo in nazaj oziroma so reverzibilne, v neki točki, ki je za različne bolezni na različnem mestu, pa se proces le še nadaljuje – spremembe postanejo ireverzibilne. Znotraj predkliničnega obdobja razvoja bolezni se pojavi točka, ko bolezen še ni klinično očitna (posameznik še nima simptomov bolezni), jo je pa že moč odkriti z zgodnjim odkrivanjem, saj obstajajo že skriti znaki bolezni. Imenujemo jo točka možnega zgodnjega odkrivanja bolezni.

slika naravni potek bolezni

Generiranje zdravja (salutogeneza)

V toku življenja na vse ljudi delujejo številni že opisani posamezni in sestavljeni dejavniki (determinante), ki so lahko iz posameznikovega notranjega okolja, družbenega okolja ali naravnega okolja. Ti lahko na zdravje delujejo zaščitno ali pa mu škodijo. Klinična medicina se usmerja izrazito v iskanje in odpravljanje škodljivih dejavnikov, ki porajajo bolezen. Koncept se imenuje patogeneza (pathos=bolezen, genesis=izvor). Posameznik ima po tem konceptu omejen vpliv na zdravje. V zadnjem času pa pridobiva na pomenu obraten koncept – koncept porajanja zdravja ali salutogeneze (salus-latinsko zdravje). Temelji na občutku koherence kar pomeni, da lahko človek najde v življenju povezanost in smisel, tako da ne doživlja, da je na milost in nemilost prepuščen usodi na katero ne more vplivati. Skratka zagovarja predpostavko, da ima človek svojo usodo v svojih rokah in jo lahko z dejanji in načinom razmišljanja temeljito spremeni.

slika salutogeneza