Kaj je zdravje

Problem odgovora na vprašanje kaj zdravje je se je odprl že na samih začetkih znanstvenega razmišljanja v medicini in še danes ni razrešen. S tem vprašanjem so se skozi zgodovino ukvarjali zdravniki, fiziki, matematiki, biologi, sociologi in filozofi in to nam jasno nakazuje kako širok pojem je. Med sodobnimi opredelitvami zdravja je najbolj znana opredelitev SZO (Svetovne zdravstvene organizacije) iz leta 1948, ki pravi naslednje: »Zdravje je stanje popolnega telesnega (fizičnega), duševnega (mentalnega) in socialnega blagostanja/ugodja in ne zgolj stanje odsotnosti bolezni ali betežnosti/nemoči.«
Kljub velikemu in širokemu pomenu pa je doživela razlaga kar nekaj kritik. Predvsem ji očitajo da je statična, ker zagovarja zdravje kot stanje, čeprav se nenehno spreminja; da zagovarja ideal, ki ga ni mogoče doseči in da tako opredeljeno ni merljivo.
V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je SZO zato v to opredelitev vnesla nove prvine v smislu tega, da je zdravje večrazsežnostni pojav, v katerem se mora povezovanje posameznika z naravnim in družbenim okoljem obravnavati celostno in da se mora izraz stanje zamenjati z izrazom dinamično ravnotežje. Poudarja tudi, da zdravja ne smemo dojemati kot primarni življenjski cilj, temveč kot vir (sredstvo) za vsakdanje življenje.

Teorije zdravja v preteklosti

Dojemanje zdravja skozi čas je bilo na eni strani odvisno od različnosti naravnih in družbenih razmer/okoliščin, katerim se je človek vedno skušal prilagoditi, da bi v njih obstal, na drugi strani pa od stopnje razvoja medicinske znanosti (kot zdravljenja bolezni). Razvili so se različni modeli zdravja, kot pravimo različnim pogledom na zdravje.

9

  • Zgodnji okoljski (ekološki) model
    Prve znane opredelitve zdravja govorijo o zdravju kot stanju ravnotežja. Stari Kitajci so menili, da, če se poruši naravna urejenost stvari v prostoru kot urejeni celoti, mora nastati bolezen.
    V antični Grčiji, v kateri se z zdravjem niso ukvarjali le zdravniki, temveč tudi filozofi, je Platon (427-347 pr.n.št.; grški filozof, utemeljitelj Idealistične filozofije) na primer trdil, da je zdravje harmonija, ki je temelj vsakega moralnega obnašanja, in da medicina brez opazovanja naravnega okolja ne more obstajati.
    Zdravje je v tem času najbolj nadrobno razdelal Hipokrat (460-377 pr.n.št.), starogrški zdravnik, ki je trdil, da narava vseskozi teži k stanju stabilnosti. V tem ravnotežju je človek zdrav, ko pa se ravnotežje poruši nastane bolezen. Dolžnost zdravnika je da pomaga naravi k ponovni vzpostavitvi ravnotežja.
  • Biomedicinski model
    Nagel razvoj biomedicinskega modela se je začel v 16. stoletju ko so začeli na telo gledati kot na stroj s katerim upravljajo zakoni fizike. Descartes (1596-1650; francoski matematik in filozof) je z mehanistično filozofijo postavil temelje mehanične biologije ter ločeno gledanje na telo in dušo. S tem je postavil temelje za biomedicinski model, v katerem predstavlja zdravje dobro delovanje človeškega stroja. Biomedicinski model je prispeval k znanstvenemu čudesu medicine, razvoju visoke tehnologije v diagnostiki in zdravljenju bolezni, še posebej v kirurgiji, v kateri smo danes priča presajanju organov kot normalnim posegom. Po drugi strani pa je prispeval tudi k dvigu stroškov sistemov zdravstvenega varstva, pri čemer pa ni privedel do reševanja velikih zdravstvenih problemov.
  • Zgodnji sociomedicinski model
    V 17. in 18. stoletju se je pojavil t.i. zgodnji sociomedicinski model zdravja. Zagovorniki so se zgledovali po antični medicini. Trdili so, da je porazdelitev bolezni povezana s socioekonomskimi in kulturnimi razmerami. V obdobju zgodnjega kapitalizma in industrijske revolucije so pokazali, da neustrezno prehranjevanje, neustrezno stanovanje, nerešeni higienski (sanitarni) problemi, delovni dan brez omejitev in še vrsta drugih dejavnikov, predstavljajo osnovne določilnice zdravja in vzroke za prezgodnjo umrljivost v populaciji delavcev. To so bili prvi poskusi vpeljati »zunanje dejavnike tveganja« za zdravje po antiki, a se ni obdržal zaradi preuranjenosti.
  • Epidemiološki model
    Epidemiološki model zdravja se je začel razvijati v začetku 20. stoletja po prvih odkritjih imunosti, iz katerih so sledila raziskovanja preprečevanja nalezljivih bolezni z imunizacijskimi postopki oziroma cepljenji.
    Model je v tem, da je usmerjen v bolezen oziroma izogibanju nastanka bolezni, podoben biomedicinskemu modelu, kljub temu pa je različen od njega, saj je zaobjel tudi že okoljska tveganja. Ključna značilnost tega modela je, da govori o interakciji med dejavnikom nastanka bolezni (agensom), okoljem in gostiteljem.