Sodobni modeli zdravja

Biomedicinski model zdravja, v katerem je zdravje opredeljeno kot odsotnost bolezni in/ali odsotnost invalidnosti, pojasnjuje pa se s patološkimi procesi in fiziološkimi dejavniki tveganja, se je ohranil do danes in še vedno prevladuje v medicinskem okolju, biomedicina pa je prevladujoča paradigma v sodobnih sistemih varovanja zdravja. Današnji biomedicinski model temelji na naravoslovnih znanostih in medicinski teoriji, ki temelji na z dokazi podprto medicinsko teorijo in prakso. Le-ta se osredotoča na posege znotraj človeškega telesa. Poleg biomedicinskega modela, pa so se v 20. stoletju razvili še nekateri novi modeli, ki so izpostavili interakcijo človeka z njegovim družbenim in naravnim okoljem.

 10

  • Adaptacijski model
    Pri adaptacijskem modelu je človek zdrav toliko časa, dokler se je njegov organizem sposoben prilagajati (adaptirati) na izzive notranjega (znotraj človeka) in zunanjega okolja. Bolezen nastane kot rezultat nezmožnosti prilagajanja. Temelje temu modelu je dal Hans Selye (1907-1982), kanadski endokrinolog avstro-ogrskega porekla, v svoji teoriji o splošnem adaptacijskem sindromu.
  • Vedenjski model
    Vedenjski model nadgrajuje biomedicinski model upoštevajoč tudi adaptacijskega. Po tem modelu je zdravje skupek odsotnosti bolezni ali invalidnosti, funkcionalne sposobnosti, osebnega ugodja in zdravega načina življenja. Zdravje pojasnjuje poleg s patološkimi procesi in fiziološkimi dejavniki tveganja dodatno še z vedenjskimi dejavniki tveganja. Razvil se je v tedemdesetih letih 20. stoletja.
  • Biopsihosocialni model
    Biopsihosocialni model menujemo tudi bioekopsihosocialni oziroma socioekološki model. Ta model nadgrajuje vedenjski model. Po njem se zdrav posameznik prilagaja svojemu naravnemu in družbenemu okolju in obvladuje njune zahteve vse dotlej, ko se poruši njegovo telesno, duševno in zaznavno ravnotežje. V določenih okoliščinah (na primer revščina, podhranjenost, pomanjkanje podpore soljudi) in pri določenih dogodkih (na primer osebne izgube itd.), ki imajo naravo stresorjev, se tveganje, da se ravnotežje poruši, močno poveča, s tem pa tudi tveganje, da človek zboli. Zdravje |e v tem modelu torej dodatno opredeljeno še s kvaliteto življenja in njegovimi socialnimi odnosi.
    Po tem modelu je zdravstveno stanje posameznika posledica medsebojnega delovanja notranjih in zunanjih virov zdravja. Notranje vire zdravja delimo na telesne (odsotnost neugodnih genetskih dejavnikov) in duševne (dovolj samospoštovanja, primerno visok občutek lastne vrednosti, mehanizmi obvladovanja stresov, občutenje smisla lastnega življenja itd.), zunanje pa na vire naravnega okolja (zdravo naravno okolje, primerno stanovanje, ponudba neoporečnih živil itd.) in vire družbenega okolja (ugodno vzdušje v osnovnih skupnostih ljudi: v družini, bivalni skupnosti in na delovnem mestu, socialna varnost, dostopen sistem izobraževanja, kvaliteten sistem zdravstvenega varstva itd.). Osnovna slabost tega modela je, da obe skupini virov zdravja obravnava kot dve ločeni celoti.
  • Sistemski model
    Sistemski model je med modeli najmodernejši. Temelj tega modela zdravja je splošna teorija sistemov, po kateri sistem predstavlja »skupino naravnih ali umetnih enot, ki se povezujejo v celoto, ki delujejo ali se gibljejo skladno«. Leta 1975 je James Grier Miller (1916-2002), ameriški biolog, postavil teorijo živih sistemov in izpostavil, da obstaja znotraj njih »hierarhija ravni organizacije in določeno število ključnih podsistemov, ki so na vsaki ravni sistema odgovorni za preživetje sistema v celoti«. Med žive sisteme sodijo tudi različne združbe ljudi, pa tudi človek kot posameznik. Sistem je lahko sestavljen samo iz notranjih enot, lahko pa ga sestavljajo notranje m zunanje enote. Zdravje se v tem modelu dojema kot sposobnost sistema, da na vseh ravneh svoje organiziranosti (na ravni sistema so, odvisno od tega kaj nam sistem predstavlja, lahko: raven celic, raven organov, raven posameznika, raven majhne skupnosti – družine, raven velike skupnosti – celotnega prebivalstva) vzdržuje ravnotežje s tem, da z mehanizmi prilagajanja odgovarja na različne zahteve iz naravnega in družbenega okolja in na spremembe v njima. V tem modelu lahko posameznika opazujemo z dveh zornih kotov. Po eni strani je podsistem drugih nadrejenih sistemov (kot na primer družina, različne oblike drugih skupnosti, kot na primer bivalna ali delovna skupnost, celotno prebivalstvo), po drugi strani pa posameznik sam predstavlja zelo skladen sistem, sestavljen iz več podsistemov (notranji naravni sistem: celični, mišični, krvnožilni, reproduktivni, podsistem živčevja, kognitivni sistem, čustveni sistem itd.), od katerih je za opredelitev posameznika kot celote nujno potreben vsak od njih. Da bi lahko govorili o stanju zdravja pri posamezniku, je nujno potrebno, da obstaja proces, ki vzdržuje dinamično ravnotežje na vsakem od naštetih podsistemov, oziroma na vsaki ravni delovanja in to vse od ravni celice do ravni makrosistema. Zdravje je po tem modelu dinamična značilnost sistema posameznika, skupnosti ter sistema naravnega in družbenega okolja, in je povezano z aktivnostmi v vsakem od delov tega sistema. Ravnotežje je moč vzdrževati, če je posameznik dobro prilagojen zahtevam okolja in dokler zahteve okolja ne presežejo sposobnosti prilagajanja posameznika. Ta model zdravja temelji na mnogo večjem poudarku na procesu porajanja zdravja oziroma salutogeneze, in le manjšem na procesu porajanja bolezni oziroma patogenezi, ki je dominantna v biomedicinskem modelu zdravja. S sistemskim modelom zdravja so se odprle nove smeri dojemanja zdravja in možnosti nadgradnje tega modela. Glede na to, da v znanosti nima nič značilnosti dokončnega, lahko pričakujemo v prihodnosti še kakšen nov model zdravja.